FORUM II.
Tobija Hudnik
Idea
I. Peter Ablinger - Bližanja
Bližanja
Peter Ablinger
Bližanje
Predstavljam si, da hodim, lebdim v Escherjevo sliko “Neskončna mreža”. Ko se jim bližam, se palice in križišča, nadaljujoč se v neskončno tridimenzionalno mrežo, premikajo vedno bolj narazen. Zdi se mi, da se okovje, ki obdaja kockast prostor, neprestano širi, pomika navzven. Ampak ali ni moje vidno polje vedno enako nasičeno, enako gosto? Bližajoči se elementi ga počasi zapuščajo, nasledi pa jih nova generacija, od mene oddaljena enako od prejšnje, in tako dalje. In kar bi po navadi pričakovali od širitve - da se prostor prazni, redči, da se število elementov v njem manjša - se ne zgodi.
Beseda
Vedno začnemo šele, ko se ustavimo: ko nekaj zaključimo, se temu odpovemo, pustimo, da je in: prisluhnemo [“aufhorchen”]! To je trenutek začetka. Karkoli prej je bilo samo zakrito s pogojevanjem: brezčasno, brezpogojno, brez-zavestno in brez-zgodovinsko. Ampak to pomeni tudi, da vsak začetek stoji na nečem, kar je sicer že bilo tam, ampak česar hkrati tam tudi ni bilo. Vsak začetek je torej brez pred-ZGODOVINE, ima pa nekaj, na čemer je bil ustanovljen in iz česar izhaja: VSAK začetek. In to pomeni tudi, da začetka, mita o začetku ni. Začetek je že zaustavitev nečesa. Nečesa, kar ne moremo ujeti v časovnosti, ampak vseeno dovoli osvoboditev od samega sebe, ustavitev, končanje. Morda je začetek primerljiv z lučjo, ki nenadoma pade na predmet, ali z besedo, ki stvar prvič poimenuje.
Spomina ni
Včasih v trenutku dojamemo celoto, a takoj, ko se usedemo, da bi jo (v isti celoti) zapisali, uspemo zapisati le eno podrobnost. Pisanje samo je postalo del celote in predstavlja napisanemu manjkajočo polovico. Spomina ni. Je ponavljanje, ki je telesno delovanje, praksa - in ne miselni proces. Spomina ni (zikr); je samo (ali: veliko več) novonastajanje nečesa.
Slike ni
Slike ni. Minimalno izražanje prezence. Sedanjost. Redukcija na čisto sedanjost. Na zven. V vsakem zvenu možnosti. Možnost pojava. Pojava “iz-stopanja iz dela”. Iz časa. Odmikanje od časa. Od trajanja časa. Od trajanja misli. Misli ni. Samo sedanjost možnega pojava. Izgled. Sijaj. Odsev. Svetloba. Soj luči na sedanjosti. Izkušnja, ki je vedno mogoča. Izkušanja “vednosti”. Vedno vedno. Ne “potem”. Samo vedno.
Odvečnost
Vsaka kvaliteta se začne z odvečnostjo. Ni veličine brez presežka. Bog je, kar se giblje nad informacijami. Nasproti njemu pa je tisto podrobno, posebno, točno, določeno, enkratno (ne odvečno) in povsem običajno. To je tisto, kar zahteva in zavzema našo pozornost na očiten in potemtakem povsem običajen način. To je tisto s čimer se znanje, razum in posameznik soočajo v enakem merilu. Podrobnost je distrakcija. Naši pozornosti služi samo, da razkrije svojo istost, da razkrije svoje ponavljanje do meje, kjer lahko njeno odvečnost raziskujemo preko postavljanja v vrsto z ostalimi podrobnostmi in tako oblikujemo vzorec: ornament, meander, čigar edina razlikovanja vredna točnost je njegovo večno ponavljanje in spreminajanje, neskončen trak, čigar določenost leži v dejstvu, da lahko v vsakem trenutku svobodno pogledamo stran ali pa da spet pogledamo nazaj in preživimo še več časa sledeč meandru z očmi.
Meje
Ne govorimo, da bi bili razumljeni, govorimo, da bi odkrili, kako daleč govor seže, da bi odkrili meje govorjenega, meje govornega, meje zvoka govorjenja. Ne pojemo, da bi karkoli delili, da bi karkoli predali; pojemo, da odkrijemo, kako daleč petje seže, kako daleč seže zvok, kam nas vodi, če in kdaj se bo vrnil k nam. Petje in govor sta sonar; tam sta, da zaznata meje, da merita prostor okoli nas. Petje in govorjenje sta samo dražljaja, pogoja da prisluhnemo: našpičimo ušesa, prisluhnemo odgovoru sveta.
Konec gledanja
Splošno znano je,:
da edini namen umetnosti ni, da bi bila razstavljena, predstavljena in prodana. In da obstaja glasba, ki je ne moremo enačiti z njeno zvočno manifestacijo. Stvari se naredijo, ker morajo biti narejene! In ne zato, da bi jih kdo opazil.
Znano je, da na vrhu gotskih katedral stojijo kipi, skriti tako visoko, da jih razen pokrivalcev streh še nikoli nihče ni videl. Le-ti pa so ne glede na to zelo lepo in pozorno narejeni. Lahko bi našteli še več primerov, ki bi nam pomagali zaobjeti delovanje v tišini, ujetje v nevidnem; dela, v katerih nujnost (velikokrat pozabljeni) ustvarjalci niso nikoli dvomili - kakorkoli nesmiselno se nam to lahko zdi. Prav ta nesmiselnost pa je nujna! To da mi NE vemo je morda najboljši razlog za njihov nastanek.
Pred kratkim sem slišal za posebej izstopajoč primer. Nek Weimarski arhitekt, ki se ukvarja z zgodovinskim restavratorstvom, mi je povedal za kip, ki je postavljen tako neverjetno visoko, da ga s tal cerkve ni mogoče videti. Od blizu - kakor ga je lahko videl samo zidarski mojster - kip predstavlja prav njega, ki je cerkev tudi zgradil, z modelom le-te v rokah. Drži ga na tak način, da je odprta stran modela obrnjena proti njemu; samo kip “vidi” notranjost modela.
Ne samo, da je figura zaradi izjemne oddaljenosti neopažena - ampak celo arhitekt (restavrator) ne vidi, kar arhitekt (kip) vidi. Skrivnost je tako dvojno zapečatena.
A skrivnost je tudi dvakrat zapisana: vsaka ključavnica ima ključ, in vsaka ključavnica ni samo pregrada, temveč tudi povezava med dvema svetovoma!
Če zadovoljimo prave pogoje za opazovanje (poslušanje), smo priče koncu opazovanja (slišanja): opazujemo arhitekta, ki opazuje arhitekta, ki zre v notranjost svojega dela: veriga opazovanja, katere konec je razodetje.
Prihajajoče razumevanje
“Človek bi si želel jezikovnih oblik, ki bi omogočale pravšnjo mero nepovedanega in istočasno onemogočale nesporazum.” (Luhmann)
“Molitev ni popolna, če človek v molitvi razume samega sebe in besede, ki jih moli.” (Sv. Anton)
Ovire
Ovire poslušanja (, ki ovirajo poslušalca); ovire igranja (, ki ovirajo izvajalca). Pri prvih: preveč ali premalo odvečnosti, ali pri obeh: preveč makro-strukture, premalo detailov, ali obratno. Sledenje: tehnične (psihološke) težave, ali celo nemogoče. Neke vrste nehierarhična, ampak tudi nedemokratična izbira: nepooblaščenim ljudem vstop prepovedan! Prikazovanje brez predpogojev. Ali celo: odbijanje predpogojev (izločitev vseh predpogojev).
Boetijeva ječa
Rad bi imel samo toliko svobode, da začutim prisilo. Neprestano. Vedno. V vsakem trenutku. To pomeni v vsaki fazi dela. Ne samo, ko se ideja porodi, ampak tudi, ko jo izvedem, pri njenem zapisu. Rojstvo ideje ni edino, ki jo lahko spremlja občutek absolutne nujnosti. Ta lahko spremlja tudi izvedbo: najti moram določeno strategijo, ki v izvedbi omogoča pomembne odločitve. To pomeni: samo ko se odločam med dvema možnostima, lahko začutim, da ni izbire, da je samo ena možnost zares mogoča.
Odločitev je moment ko sodelujemo pri (že)odločenem. Izven časa je vse že odločeno. V času rekonstruiramo to (o)d(o)ločeno. Ko se odločimo, praznujemo trenutek odločitve same. Ta je samo ena. Obstaja samo en trenutek odločitve. Vedno je tu. Ampak tu je tudi vedno bil.
Z odločitvijo ne moremo ničesar odločiti. Lahko pa sodelujemo v odločenem. In največ kar lahko spoznamo iz (časovne) odločitve je izkušnja (izven časovno) odločenega.
(Narava odločitve se ravna po naravi odločevalca in ne po naravi kar-bo-odločenega.)
(Odločitev in svoboda sta sestavna dela časa - ne resnice. Resnica je potemtakem odločeno. Odločeno je izven časa. Čas je razstavljena resnica. Čas je pribor za sestavljanje odločenega. Zbirka sestavnih delov, nečesa, kar je bilo že od nekdaj sestavljeno, zdaj pa je prepuščeno nam za sestavo.)
Izdelek
“Sem” ni povsem pravilno. Zdi se mi, da je “znašel sem se” bolj. Za čemer tipam je: pojem “izdelka” kot nekaj nedokončnega - ali bolj natančno: nekaj kar je že tako ali tako končano. To pomeni nekaj, kar ne potrebuje končanja, ker že JE zaključeno. Je že tam, ampak mora še nastati. Morda je kot ogromen darilni paket, ki je preveč zavit. Neprestano sem zaposlen z odvijanjem. Ni (mnogo) del; je samo delo. Delo je odvijanje in odvito sočasno.
Pisanje skladbe, je pravzaprav trenutna posodobitev mojega večnega odvijalskega truda. Opisujem, s katere strani trenutno opazujem paket. Torej “skladba” zares sploh ne obstaja, vedno je celota, vedno je delo. (Lahko vidimo od kod prihaja ideja o razvoju kot odvijanju. Nanaša se na nekaj, kar je že bilo tam.)
Učenje
Ne glede na to, da bi se včasih rad ponavljal, ponovno uporabil določeno tehniko, ki je bila uspešna v prejšnji skladbi - ne morem. Pridem v določeno stanje. Telesno. In potem moram vse še enkrat obrniti na glavo, pretresti, vreči stvari stran, uvesti druge, itd. - in potem, kar naenkrat že spet “dela”. Zaradi najbolj preprostih reči: ne morem se izogniti občutku velike ponižnosti ob delu, ko se počutim kot začetnik in moram začeti povsem znova, od začetka. Pisanje je potem način tipanja poti iz nove, neznane situacije. Očitno je, da se mojstrstvo materiala zviša tekom skladbe. Ampak samo do določene točke. Popolno mojsterstvo bi bila smrt. Vzpon do te “točke zahtevnosti” moram načrtovati tako, da potrebujem točno dolžino dotične skladbe, da ga dosežem. Ampak enkrat, ko ga najdem, ni več druge poti.
Ostati
Ko je, recimo, ozvočevalec skupaj z izvajalci in skladateljem poklican na oder za končni priklon, ponavadi prejme aplavz s skomigom ramen, kot da ne bi bil zares odgovoren. Počutim se podobno, kadar mi nekdo čestita za neko skladbo. Ne da pohvale nisem vesel, ampak občutek imam, da pravzaprav nisem odgovoren jaz in želim si, da bi lahko tistega, ki mi čestita, napotil k nekomu drugemu. To nima nič s samovšečnostjo ali skromnostjo. Gre za nesporazum. Obstaja koncept avtentičnosti, ki se NE nahaja v avtorstvu. Sam pomislim na ikonopisce. Obstaja preslikava (“Abbild”) in izvirnik (“Urbild”). Preslikava lahko nosi ime izvirnika. Ponavljanje dovoli nadaljevanje vezi med preslikavo in izvirnikom. In ta vez naznanja avtentičnost v kateri ni prostora za avtorstvo ali individualnost in gotovo ne za originalnost. To ne pomeni, da posameznik ni potreben. Ampak da ni potrebna njegova posameznost, temveč nekaj bližje “nežnosti” (Roman Haubenstock-Ramati), “srčnosti” (Georg Steiner).
Ostati
Biti prisoten. Nič nadaljevanja, nič razvoja, ampak samo ostati tukaj, biti tukaj. Na eni točki. Na točki. Odločilni točki. (Naše metafore “poti” in “utiranja poti” vedno kličejo samotnega posameznika. Pionirja. Vodjo.) ((Nomad je nekaj drugega: če moram iti, grem: ampak sem vedno kjer sem. Kljub temu sem vedno samo tu. In ne nekje drugje, naprej.))
Neutemeljeno
Glasba se začne in konča. To je nesmiselno. In v tem smislu, ne-profanano. Je v službi nerazložljivega. Tudi če jo poskušamo napolniti s smislom: njena esenca, konec in začetek ostanejo brez smisla, ostanejo čisti.
“Texte 1992-94” prvič objavljeno v Positionen 23, Maj 1995, 36-39
FORUM I. (2020/2021) _ Gašper Livk
FORUM II. (2022)
Jan Kopač
Tobija Hudnik
Rebeka Rusjan Zajc
Urban Megušar
Umetniški vodja:
Dré A. Hočevar
Producentka:
Pia Reš
Partnerji:
Galerija Kapelica
Cankarjev dom
Zavod Bunker
Izvajanje programa podpirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstrvo za kulturo Republike Slovenije
