Tobija Hudnik

 

 

Med nami in neupodobljivim

 

 

UVOD

 

Tekst je sprva nastajal kot poskus fenomenološke razlage preseganja, ki ga posameznik doseže s pomočjo umetniškega dela, a je v zadnjih stadijih pisanja prešel v bolj kot ne opis duhovne pogojenosti posameznikove presegajoče izkušnje. Tu ne gre pozabiti, da se ne želimo približati tistemu, čemur bi teologi in filozofi rekli naravna religija in temu, kar Kant odvrača v svoji kritiki čistega uma kot pojmovanje svetega, temveč poskušamo pokazati pomembnost duhovne podlage za začetek diskurza o presegajočem in vsaj malo te duhovne podlage, pa čeprav le za osebno rabo, podati.

 

Tekst v sebi locira ustvarjanje in ustvarjalni proces, kot presegajočo izkušnjo, za osnovanje katere uporabim fenomenološko izkušnjo Eno-niča ali zlitja z vseobsegajočim. Zaradi prostora nastanka teksta, je v uporabi zahodno-evropska krščanska terminologija in teološko pogojevanje preseganja z obstojem Boga.

 

TEKST

 

Podoba stvarjenja - Bog, oblečen, obdan s sumničevimi angeli, ki ga držijo, na oblaku draperij, letečem po nebu. S kazalcem leve roke pritiska na angelovo ramo, medtem ko s celim telesom sledi iztegnjeni, napeti desni roki, usmerjeni proti Adamu - prvemu človeku. Ta sedi na zemeljski gmoti; sloneč, razpuščen, gol, levo roko ima naslonjeno na koleno v smeri proti Božji - ni napeta, ne iztegnjena, temveč kot da bi ravnokar naučila držati se.

Stvarjenje pa se ne odvija v zgoraj opisani podobi, temveč v praznini, kjer se kazalca iztegnjenih rok ne stakneta. V prostoru med njima kjer ni naslikana nobena podoba; ni poka, ni materije, ni svetlobe, ni iskre, ni božjega daha, ni zemeljske gmote. Pa vseeno ne izkusimo praznine - nekaj je tam, nekaj neupodobljivega - morda predpogoj za stvarjénje; stvarjénje samo? 

 

Bog je človeka ustvaril po svoji podobnosti, ali kot nekateri radi trdijo, človek Boga po svoji. Čeprav morda na prvi pogled trditvi sovpadata, pa le prva v sebi nosi pogoj za izkušnjo, ki jo imenujemo mistična, izkušnjo teranscendence ali preseganja, izkušnjo zlitja z najvišjim; v fenomenologiji poznano kot izkušnja Ena-niča. Vsem opisom te izkušnje je skladno, da za tovrstno preseganje potrebujemo nekaj, kar je bilo pred nami in je nad nami; neko presegajočo nas silo. V krščanstvu se ta ideja manifestira v prepričanju večnega bivanja v Bogu in osnovne presegajoče izkušnje posnemanja njega oziroma njegovega utelešenega sina Jezusa Kristusa.

 

Posledično tega da smo ustvarjeni po božji podobi ne smemo razumeti, kot da smo mu podobni v lastnostih, ki jih je mogoče naslikati, temveč predvsem v neupodobljivih. In v kolikor smo mu podobni v ustvarjalni težnji in zmožnosti ustvarjanja (glede na to, da naj bi bil on glavni stvarnik), sta ta težnja in ustvarjanje najverjetneje neupodobljiva. 

 

Prav v posnemanju neupodobljivega pa leži problematika prepoznavanja stvarjenja ter tudi človeškega ustvarjanja in ustvarjalnega procesa - če je nekaj namreč neupodobljivega, slednje ne more biti predstavljeno preko strogih naravoslovnih praks (z deskriptorji in metrikami), ne more biti opisano in orisano preko umetniških praks (s podobami in metaforami) ter lahko le delno temelji na fenomenološki podlagi, saj v svojem bistvu človeka in njegovo izkušnjo presega. Potemtakem je o ustvarjanju najlažje soditi šele ko se izid le-tega na nek način materializira v strogo zaznavnem svetu, šele ob izidu, ko se slednje enkrat konča. 

 

Ko ustvarjenje definiramo s preseganjem oziroma poskusom le-tega, mu moramo določiti lastnost, ki preseganje omogoča, in to je dogajanje v prostoru zunaj nas in dometa naše zaznave in razuma. Tam naj ne bi bilo ničesar, kar bi mi že vedeli in poznali, pa to v sebi vseeno ni praznina. Tam v Bogu prepoznavamo naše po njemu ustvarjene a neupodobljive podobnosti in preko njih spreminjamo sebe; ne preko spreminjanja že obstoječega, temveč preko ustvarjanja tistega, česar v nas ni bilo; ravno zato govorimo o človeškem pre-seganju.

 

Podobe preseganja pa nam ostajajo neznane, ne zaradi pomanjkanja le-teh, temveč zaradi njihovih neupodobljivosti. Zato Michelangelo ne naslika stvarjenja samega, temveč njegov produkt, stvarjenje pa uspe tako mojstrsko upodobiti z, čemur bi lahko rekli, božjo pomočjo.


 

Umetniški vodja:
Dré A. Hočevar

Producentka:
Pia Reš

 

Urednica in kuratorka:

Tisa Neža Herlec